Z izkopavanjem premoga v trboveljski dolini je prvi začel dunajski odvetnik Franc Maurer, ki je leta 1804 ustanovil podjetje, imenovano Rudnik kamenega premoga v Trbovljah. Maurerjevi rovi, imenovani po članih njegove družine ali poslovnih družabnikih, so sprva predstavljali vsak svoj rudnik in niso bili povezani med seboj. Premog je bilo zaradi slabih cestnih povezav težko prodajati v svet, zato je bila proizvodnja sprva le majhna. Leta 1823 je Maurer prepustil rudnik sinovoma, Ignaciju Pavlu in Francu Ksaverju, ki sta že čez dve leti postavila steklarno. Njeni izdelki so se prodajali lažje kot premog in rudnik je preživel zaradi nje. Ignacij Pavel se je leta 1840 odrekel svojemu deležu v korist brata Franca Ksaverja, ki je bil lastnik rudnika vse do svoje smrti leta 1869.
S prihodom železnice leta 1848 je potreba po premogu narasla, zato se je Maurerjev rudnik začel širiti, istega leta pa se mu je pridružil še na novo ustanovljeni državni (Montan-erar) rudnik. Erarični rudnik je odprl še nekaj rovov, večinoma imenovanih po članih kraljeve družine, ter prevzel nekaj starih Maurerjevih. Oba rudnika sta poleg izkopavanj v rovih premog kopala v manjši meri tudi na površini, na dnevnih kopih, ter za nadaljnjo rast odkupovala zemljo (včasih tudi s prisilo) od kmetov. Maurerjev rudnik je dobil nov zagon po letu 1856, ko se je Marija, hčer Franca Ksaverja, poročila z odvetnikom in uspešnim poslovnežem Oskarjem Pongratzom, ki je imel močan vpliv na nadaljnje delovanje rudnika.
Država je svoj rudnik že leta 1867 prodala skupini podjetnikov, združenih v Vodenski premogokopni družbi. Vodenska družba je skupaj z Maurerji zgradila železniško progo od današnjega Trga revolucije do železniške postaje ter poskušala večati proizvodnjo.
Maurerjev in Vodenski rudnik je leta 1873 kupila skupina močnih poslovnežev, združenih v Trboveljski premogokopni družbi. TPD je v nadaljnjih letih rudnik reorganizirala in posodobila. Posamezni rovi so se z jaški in nadkopi oziroma vpadniki začeli povezovati med seboj, veliko starih rovov je bilo opuščenih, zgrajenih je bilo nekaj novih, ki so bili trajnega značaja. Leta 1903 je bilo v uporabi, za prevoz nakopanega premoga in odhod moštva na delovišče, pet glavnih rovov: Talni, Ferdinand, novi Bolfenkov, Barbarin in Terezijin rov. Po dograditvi jaška 3, Savskega rova ter Separacije ob Savi leta 1910 se je večina transportov vršila pod zemljo in veliko zunanjih vhodov v rove je odtlej služilo samo še za pomožne dejavnosti in prezračevanje.
Po drugi svetovni vojni in likvidaciji TPD je rudnik pod različnimi imeni deloval naprej. Zgrajeno je bilo nekaj novih rovov, veliko je bilo ukinjenih. Peščica vhodnih rudniških rovov, ki je danes, ko je rudnik že nekaj časa zaprt, še vidna, nikakor ne more ustvariti prave slike o podzemni tovarni, iz katere so zrasle, in na kateri še vedno stojijo Trbovlje.
Na spodnjem zemljevidu so vrisani vsi vhodi v rudnik, ki sem jih lahko določil. Nekaj je prerisanih z zemljevidov v Orožnovi Zgodovini Trbovelj, Hrastnika in Dola, večina pa z različnih rudniških kart. Opisi najstarejših rovov z letnicami zgraditve so v glavnem povzeti po Orožnovi knjigi, pri ostalih sem si pomagal s kartami iz različnih obdobij (1874, 1885, 1893, 1909, 1943). Mogoče kakšen rov (sploh starejši Maurerjevi) ni najbolj točno vrisan in »striže« za nekaj metrov ali celo nekaj deset metrov, kar pa po vseh spremembah v reliefu niti ni preveč pomembno. Imena rovov sem zapisal s slovenskimi imeni, čeprav so bila do leta 1918 uradno zapisana v nemščini (npr. Neža – Agnes). Starejši Maurerjevi rovi, ki so bili dejansko poimenovani po njegovih poslovnih partnerjih ali članih družine, so bili izvirno zapisani s pridevnikom »sveti«, ki pa se v pogovorni obliki in na novejših kartah ni uporabljal.
Opise vhodnih rovov in jaškov rudnika Trbovlje-Hrastnik najdete s klikom na to povezavo
