V neskončnem prostranstvu prostora/časa je vesolju vseeno, ali je operacija zamenjave kolka pri vaši materi potekala dobro, ali če vaši otroci obiskujejo fakulteto in vaš šef misli, da je z vašim delom super zadovoljen. Skrbi te in se obupano prepričuješ, da mora imeti vse skupaj nek velik kozmični pomen za katerega ti je mar. Skrbi te, ker globoko v sebi moraš čutiti občutek pomembnosti, da se izogneš neprijetni resnici, da se izogneš nerazumljivosti svojega obstoja, da te ne zdrobi teža lastne materialne nepomembnosti.
Na podlagi zbirke psiholoških raziskav o teh temah ter brezčasne modrosti filozofov, kot so Platon, Nietzsche in Tom Waits, Mark Manson secira religijo in politiko ter neprijetne načine, kako sta si postali podobni. Raziskuje naše odnose z denarjem, zabavo in internetom ter ugotavlja, kako nas lahko preveč dobrih stvari psihološko požre do živega. Odkrito nasprotuje našim definicijam vere, sreče, svobode – in celo upanja samega.
Lahko bi rekli: “Verjamem, da smo vsi tukaj z razlogom, da nič ni naključje in da je vsak pomemben, ker vsa naša dejanja vplivajo na NEKOGA. Tudi če lahko pomagamo eni osebi, potem je bilo vse vredno.” To je upanje. To je zgodba, izmišljena v vaših mislih, ki jo vaši možgani zavrtijo, da bi vas prepričali, da se je vredno zjutraj zbuditi. NEKAJ mora biti pomembno, ker brez nečesa pomembnega ni razloga, da bi živeli naprej.
Priporoča: Tomaž Deželak